Kako prisluhniti in opolnomočiti otroke, ki čutijo stisko in nemoč?
Avtorica: Barbara Muhič / 2022
Povzetek
Otroci se vse pogosteje ne znajo in ne (po)čutijo razumljeni. Vse večkrat si očitajo svoje napake, ki so jih storili, očitajo si, da niso dovolj dobri, da so mevže, nesposobni, nekoristni in da nikoli ne bodo nič znali. Njihovi obrambni mehanizmi ne delujejo na način – pokvarim/popravim, če se zmotim/naredim prav, temveč se obračajo proti sebi, zanikajo resničnost dogodka, potlačijo dogodek, morda celo odreagirajo z agresijo. Naloga nas odraslih je, da pravočasno prepoznamo njihove nezavedne obrambne mehanizme ter jim pristopimo na pomoč s sočutjem, empatijo, poslušanjem, sprejemanjem, z iskreno in pošteno komunikacijo ter z opogumljanjem.
Da bi ob nudenju pomoči dosegli pozitivni učinek in sodelovanje s strani otroka, moramo govoriti pomirjujoče, da v prvi vrsti umirimo njegov notranji nemir (svetujemo mu vajo čuječnosti, ki jo ponavlja za nami (Ustvarjalna pot čuječnosti, str. 122–123), hkrati poglabljamo navezanost in zaupanje, ki ga pridobiva otrok kot most med dvema bregovoma, ki postaja vse trdnejši in močan. Cilj našega opolnomočenja je, da vsak otrok občuti čustveno sprejetost in varnost, varen pristan, ki ga varuje pred negotovostjo v sebi. Hkrati ga opogumlja in širi njegove verbalne in druge veščine, kot sta samopodoba in samozavest.
Kako opolnomočiti otroka?
Zelo zanimiva tema. Najprej se moramo mi kot sogovorniki počutiti kompetentne, dovolj odrasle, precej odgovorne na osebni zavedni ravni in s poudarkom na vrednotah, ki so ključne v odnosu z otroki. Namen vsebine je prikazati, kako se lahko tudi mi prav tako kot otroci znajdemo v situaciji, ko morda ne najdemo pravega odgovora ali izhoda v situaciji in ko se počutimo nemočne.
Komunikacija med otroki in odraslimi
Tako v poklicu pedagoga kot v načinu življenja današnje družbe ter v najbolj odgovorni vlogi kot mama se vsak dan srečujemo z mimoidočimi, tujimi ali s svojimi otroki. Ko pomislimo nanje, pomislimo na vir življenja, ki ga otroci nezavedno razvijajo s postopnim odraščanjem, ga pilijo, klešejo, prilagajajo družinskemu in socialnemu okolju ali pa se zlijejo, morda se tudi zoperstavijo zunanjim vplivom in dejavnikom. Vsak njihov napor, stres je korak več.
Otroci so čustveno in mentalno najbolj čista, iskrena, izvirna in poštena bitja, ki vmedosebnih socialnih odnosih iščejo ljubezen, lahko bi celo rekli, da hlepijo po njej skozi izkazovanje pozornosti. Nekateri s svojo pozornostjo želijo pritegniti pozornost nase, drugi pa prav nasprotno. Kot odrasle osebe se moramo vprašati, zakaj iščejo pozornost, in hkrati v tem že prepoznati odgovor oziroma odzivnost. Pravzaprav je odgovor velik izziv v dandanašnjih časih nam odraslim, ki smo ali še nismo starši, kot tudi vsem pedagoškim delavcem, ki z vzgojo in delom skušajo poiskati najbolj ustrezne poti do prepoznanj in zavedanj otrokovih vrednot. Otroci z iskanjem pozornosti do neke mere že izkazujejo svoj talent, izraznost, značaj, čutnost, karakternost… osebnost. To sem jaz! Sprejmi me takšnega, kakršen sem. Nekateri so hitro zadovoljni, drugi obratno. Ali odrasli to sploh zmoremo razumeti, sprejeti? Največkrat je odgovor v nas, da tega ne moremo, a vemo, da zmoremo marsikaj, vendar tega ne sprejmemo, ker želimo obiti situacijo, ki ji nismo kos oziroma se ne bomo znašli.
Nekateri s svojo pozornostjo želijo pritegniti pozornost nase, drugi pa prav nasprotno. Kot odrasle osebe se moramo vprašati, zakaj iščejo pozornost, in hkrati v tem že prepoznati odgovor oziroma odzivnost.
Kaj je tisto nepravilno v odzivanju?
Največkrat je to tisti trenutek naše šibkosti, ki jo začutimo, ne poznavajoč terena, morda nas celo preveva enak občutek, v katerem se je znašel otrok, ki v tem danem trenutku računa na našo pomoč. Ta trenutek zavedanja otroci zelo hitro prepoznajo, začutijo ga kot našo šibkost. Velikokrat se še bolj zaprejo in poglobijo v svoj idealizirani svet ali pa postanejo še bolj nestrpni, nemirni in zahtevni. Da bi se temu izognili, otroku skušamo v danem trenutku podariti občutek empatije, razumevanja, uslišanja in vzpodbudnega odzivanja, da pridobi občutek slišanosti, naklonjenosti in najpomembnejše – občutek varnosti.
Primer dečka, ki obiskuje ločena starša, izmenično tedensko in v času vikendov. Na tej ravni se otrok sooča z dvema različnima videnjema vrednot življenja svojih staršev, ki je bilo do nedavnega polno ljubezni in družinske topline. Danes sta to dva različna svetova. Značaj odnosa življenja z mamo, ki sedaj živi z novim partnerjem, prinaša nove življenjske modrosti, ki zapolnjujejo mesto njegovega očeta. Oče živi sam, veseli se skupnega časa s sinom, saj mu v življenju pomeni vse, veliko se športno udejstvujeta in rekreirata.
Otrok je v pedagoškem procesu nazadoval, postal je tih, redkobeseden, veliko poseda v klopi sam, ne druži se več z vrstniki, med poukom ne zapisuje vsebine, temveč se zastrmi v točko in razmišlja. Kot prvi korak je zelo pomembno, da si vzamemo čas in se mirno pogovorimo z otrokom ter ga povprašamo, katere spremembe so zanj trenutno težje ali nesprejemljive? Kakšna je tvoja stiska danes? Bi delil svojo zgodbo z menoj, morda je najina zgodba podobna in jo lahko primerjava? Je danes krivo vreme, da se počutiš, kot se? Bi mi želel povedati, kako si zadovoljen sam s seboj ali s svojim delom, napredkom …
Vsekakor moramo biti pazljivi in ne preveč nastopaški kot tudi ne preveč zahtevni z odgovori dečka. Vsak njegov odgovor, ki nam ga nakloni, dobro poslušamo in v njem poiščemo empatijo (doživljanje, ki ga v ozadju spremlja deček), avtomatsko ali celo jedrno prepričanje. Odgovarjamo s celimi stavki, ki vsebujejo pozitivne in vzpodbudne misli. Deček večkrat omeni pogojevalni odnos v času varstva pri mami, velikokrat ga otroci povzamejo in se začnejo obnašati do staršev na enak način (če mi boš prinesla pico, bom posesal stanovanje).
O meni, da mu ta način ne ustreza, saj enak način občuti v šoli med sovrstniki, predvsem v zadnjem času, zdi se, kot da s svojim načinom vedenja izstopa, da je bolj moder in preudaren od sovrstnikov.
Zakaj je tako pomembna ljubezen in komunikacija?
Otrokova samopodoba se je začela krhati ob ločitvi obeh staršev. Poglobila se je z novim načinom življenja na obeh straneh s starši. V šoli je okolje lahko zelo neizprosno. Otroci nam tega ne zaupajo. Tako je v danem trenutku oče najbolj pomemben obrambni mehanizem izboljšanja strategije samopodobe in samozavesti.
Kako bo oče to dosegel? Zelo preprosto. Le empatičen, poslušen, miren in potrpežljiv mora biti do svojega sina. Vsakršno nasprotje temu bi lahko pomenil umik dečka v samoto, introvertiranost in zaprtost h komunikaciji.
Otrok mora začutiti, da je sprejet, da ga obdaja varno zavetje, da ima zanesljivega sogovornika, osebo, ki ga opogumlja, vzpodbuja in mu stoji s komunikacijo vedno ob strani. Otroku je ključnega pomena reševanje njegovih težav, vendar mu je treba prisluhniti ob pravem trenutku na pravilen način.
Tako z ljubeznijo do svojih in bližnjih otrok rešujemo življenjske prepreke, ki jih učijo padca, vzpona in življenja pred seboj. Ključnega pomena je dobra in zdrava komunikacija, ki jo ljubezen in toplina zaokrožita v zdravo celostno osebnost.
Literatura
Anič N. (2009). Ocena študentov z učnimi težavami. Društvo za vedenjsko in kognitivno terapijo Slovenije. Ljubljana.
Marentič Požarnik B. (2014). Psihologija učenja in pouka. Ljubljana. DZS.
McGonical K. (2017). Druga stran stresa. Zakaj je stres dober za nas in kako ga izkoristiti sebi v prid. Ljubljana. Zbirka Preobrazba
Newhouse P.(2000). Življenje brez stresa. Ljubljana. Tomark.
Middelton K. 2014. Stres, kako se ga znebimo. Ljubljana Mladinska knjiga.
Ustvarjalna pot k čuječnosti. Sem tukaj in zdaj. Ljubljana. Mladinska knjiga.