Branje zgodb je motivacija osebnih sposobnosti
Avtorica: Barbara Muhič / 2021
Povzetek
Kako otrokom razložiti, da so v življenju potrebne določene vrednote, naloge, pohvale, zahvale, sprejemanje drugačnosti, pozitiven medsebojni pogovor, učenje, pozitivna odzivnost na pogovor v interakciji in še veliko drugega …
V nadaljevanju sem izbrala predstavitev, kako zapisano v prvem odstavku na preprost način razložiti otrokom ter hkrati uporabiti zanimanje in potovanje skozi zgodbe ali animirane filme s poudarkom na zaznavanju, sprejemanju, doživljanju in razumevanju vsebine, obratno pa tudi kot prepoznavanje neznanih besed.
Zaključni del branja zgodbe je motivacija posameznika, ki vzpodbudi njegovo notranje doživljanje skozi sprejemanje, obratno pa tudi kot tudi k sprejemanju novega. Otrok se tako na enak način skozi kontinuirano branje zgodb ali gledanja animiranih filmov nauči iskati končno sporočilo ali nauk celotne zgodbe.
V predstavitvi želim izpostaviti pomembnost branja zgodb v knjigah ali pomoč medijev za najmlajše in mlajše člane z namenom prepoznavanja in razumevanja vsebin. Te jih vodijo skozi svet domišljije in fantazije do zaključka, ki je konec koncev jasen in ima globoko sporočilo. Sporočilo je otroku vodilo, vzpodbuja ga pri osebnih interakcijah, pri razvijanju novih motivacij in pri prepoznavanju. Od posameznika je odvisno, kako se odpirajo nova doživljanja in motiviranost do vzpodbujanja prekritih ali neprebujenih čutov in sposobnosti ustvarjanja kot razumevanja.
Neznane in nerazumevajoče besede je potrebno predstaviti na preprost način
V samem uvodu bi želela napovedati, da je osebna motivacija posameznika skozi učni proces zelo pomembna. Da bi otroci lažje osvojili, razumeli posamezne nepoznane in nerazumljene besede, ki se pogosto pojavljajo skozi učni proces, in se seznanili z njimi, je zato treba neznane in nerazumevajoče besede predstaviti na razumevajoč in preprost način. Velikokrat lahko posamezne izbrane besede predstavimo na prijeten in otrokom zanimiv način, in sicer tako, da otrokom preberemo življenjsko zgodbo, ki z vsebino izžareva razumevanje nepoznanih besed, dogodkov in navsezadnje vsebin.
Spodbujanje razumevanja in tolmačenja skozi branje ter pogovor
Pri razrednem pouku so učenci prebirali knjigo “Anica in grozovitež”. Vsak dan smo prebrani del vsebine v dogovoru z učiteljico razredne stopnje skupaj ponovili v podaljšanem bivanju. Dotaknili smo se prebranih sklopov in s pogovorom vzpodbujali medsebojno interakcijo in razmišljanja z razpravami o pravilnostih in nepravilnostih, ki so jih izpostavili. Posamezne dogodke so otroci v pogovoru sprejeti iz različnih zornih kotov in jih različno tolmačili.
Tabela 1: Odzivi in razumevanje težjih besed v zgodbi
|
BESEDA
|
RAZUMEVANJE
|
TOLMAČENJE
|
POMEN BESEDE
|
OBČUTEK
|
VEDENJE
|
|---|---|---|---|---|---|
|
Ponižno
|
Ne
|
Da
|
Da sem slabši
|
Žalosten
|
Rečem kletvico
|
|
Osamljeno
|
Da
|
Da
|
Nima prijatelja
|
Žalosten
|
Nepomemben
|
|
Nelagodno
|
Da
|
Da
|
Neprijetno
|
Čuden občutek
|
Kričim, brcam
|
|
Onesposobiti
|
Da
|
Da
|
Ne morem nič
|
Prestrašen
|
Skrijem se
|
|
Preceniti
|
Da
|
Ne
|
Strah
|
Neprijeten
|
Sram
|
Učenci se ob branju posameznih poglavij poglobijo v vsebino ter komentirajo, izražajo svoja doživljanja, razmišljanja, povezana z neznanimi besedami prek zgodbe (Tabela 1). Nepoznane ali neznane besed skušam med prebiranjem ob opazovanju prepoznati na njihovih obrazih, prek gest, mimike ali preusmerjanja pozornosti. Ti prepoznavni znaki mi dejansko sporočajo, ali učenci vsebino in neznane besede razumejo.
Osredotočim se na njihove odzive, dražljaje, občutke in navsezadnje na vedenje. Z odzivi in dražljaji mi sporočajo tolmačenje in razumevanje posameznih besed z vključujočo vsebino. Pravzaprav pa so nekateri učenci že zelo dobro (pre)poznali pomen besed, da so tako samovoljno in (ne)obremenjujoče spregovorili o samem razumevanju in tolmačenju izpostavljenih besed v zgodbi. Hkrati se jih tako učijo z razumevanjem povezati z dogodki v zgodbi.
Z odzivi in dražljaji mi sporočajo tolmačenje in razumevanje posameznih besed z vključujočo vsebino.
Vzporedno ob tem odgovarjajo na moja vprašanja, kako so nekatera dejanja in
izpostavljene besede v njih vzbudili njihove občutke, doživljanja, spomine, pomisleke in navsezadnje predstavnost razumevanja prebranega dela zgodbe. Odgovori so si največkrat podobni med seboj, če vprašanje zastavimo celotnemu razredu z možnostjo posamičnega odgovarjanja. V primeru, da učenci lahko zapisujejo odgovore na listke, so ti lahko veliko bolj zanimivi in bogato opisani.
Postopno približevanje zgodbe skozi branje
Branje celotne knjige smo sestavljali po posameznih premorih in delčkih, da bi tako čim lažje in primernejše približali razumevanje celotne zgodbe. Učenci so se tako nazorneje soočili z jasnimi ali nejasnimi dogodki, s sporočili, z vsebinami in z nerazumljivimi besedami. Samo sprotno prebiranje je bilo usmerjeno in namenjeno, da z njim dosežemo tolmačenje besed in vsebin, ki so pomagale k lažjemu razumevanju in poglabljanju junakov s knjižnega sveta kot tudi z osebno interakcijo soočanja z doživljajskim svetom, ki ga je posamezni učenec na podoben ali enak način že doživel ter ga tako povezal z že znanimi izkušnjami. Nekateri so branje zgodbe podoživeli, drugi so se vživeli v junake in celotno vsebino zgodbe, nekateri pa se niso uspeli vživeti ne v prvo ne v drugo zgodbo, ampak so na novo sprejeli zgodbo in njeno doživljanje.
Raziskovanje čustva strahu skozi zgodbo in osebne izkušnje
Branje zgodbe je pri večini učencev vzpodbudilo enake občutke doživljanja zgodbe, saj so občutili strah. Strah je bilo primarno čustvo, ki je pri posameznikih ob spremljanju in povzemanju celotne zgodbe vzbudilo strah in celo anksioznost (močno bitje srca, potenje dlani, mežikanje z očmi, presedanje …). Po prebrani knjigi sta sledila pogovor in refleksija na vsebino dogajanja v zgodbi. Zastavljeno vprašanje »Kako bi premagali ta strah?« je pri večini vzbudilo enak odziv, da bi preprečili strah in da raje ne bi vstopili v zanimanje za gledanje grozljivke, kot sta to storili deklici v zgodbi. »Kako pa bi že vnaprej lahko vedeli, da je film grozljivka, če ga nista poznali?« »Težko, nemogoče, bi se pozanimali,« so sledili odgovori. »Ali bi drugačne vrste film lahko vzbudil tudi kateri drug strah?« »Ja, seveda, vedno je lahko nek strah prisoten, morda že samo ta, da ne bi smeli gledati filma ali početi, česar starša nista dovolila, pa sta to kljub temu storili.« Za tem sta sledila odziv in refleksija celotne zgodbe, ki sta postali najboljši in najtemeljitejši del naloge.
Učenci so v naslednjem koraku poiskali svojo zgodbo s čustvom strahu, se poglobili in opisali svoje občutke, misli, čustva in vedenje, ki se je v danem trenutku sprožilo. Odzivi na že doživete dogodke, ki so jih povedali učenci s pomočjo motiviranja zgodbe, so bili različni. Nekateri so ob misli na strah iz preteklosti pridobili neprijeten izraz na obrazu, ki je tako izražal notranji občutek grenkih ali slabih misli, povezanih z dogodkom, ki so ga doživeli. Spominjajo se ga tako, da so jokali, nekateri se bojijo pomisliti na stresni dogodek, ki so ga doživeli, drugi pa se raje izognejo že poznanim dogodkom, ker jim vzbuja strah in se počutijo zastrašujoče.
Pogovor o strahu je bil zelo globok in prepričljiv. Učenci ga prepoznajo že med šolskimi klopmi, če učiteljica ni zadovoljna z njihovim sodelovanjem, ko so vprašani za oceno, ko ušpičijo neumnost ali prejmejo obvestilo za starše, na katerega bodo morali doma odgovarjati … Vse to in še veliko več bi lahko naštevali o strahu, ki jim vzbuja neprijetne občutke, misli, čustva in vedenja.
Kje pa je tukaj sedaj motivacija? Motivacija za kaj, bi se vprašali?
Ja, res je, motivacija strahu se posledično samo še stopnjuje v anksiozno ali depresivno stanje. Depresijo občutijo, ko se jim nenehno ponavlja zgodba, ki se je izogibajo, se je bojijo in si ne želijo ponovnega vstopa v ta neljubi in strahoviti svet, neželenih občutkov, čustev, misli in vedenja, ki se v njih sprožajo in poglabljajo v vse večje globine.
Učenci skozi zgodbo sprejemajo različna neprijetna čustva strahu. Ta v njih skozi dražljaje razmišljanja dogodkov podzavestno vzpodbudijo misli in razmišljanja, kako se temu izogniti ali jih obiti.
Motiviranost je prepoznavna v trenutku, ko učenci iščejo in se zavestno usmerjajo v iskanje boljše, lažje, pametnejše, dobre in pozitivne poti, smeri, dela, pogovora. Kar jim prinese novo in bogatejšo izkušnjo ob srečanju z oviro, ki se je bojijo, da se je v novem koraku in s srečanju previdno izognejo. V tem primeru je bil strah največja ovira zgodbe, ki se ga junakinji nikakor nista zmogli rešiti. Učenci pa so že ob branju spoznali, da sta ravnali nespametno, ker nista poslušali navodil staršev, kar je vodilo motivacije. Tako se je prikradel »strah«, ki ju je presenetil, vznemiril, spravil v slabo voljo in v neprijeten položaj, ki ga nista znali rešiti sami.
Vloga nauka zgodbe pri odkrivanju osebnih talentov in motivacije
Navsezadnje so učenci razumeli nauk zgodbe, ki je pomemben za vsako njihovo nadaljnjo izkušnjo in zgodbo, saj so spoznali, »da je zelo pomembno poslušati navodila ali upoštevati modre besede starejših, ki vedo več in želijo z navodili pomagati vsem, ki tega še ne poznajo, da se tako ne bi soočali z neprijetnostmi in bi se jim izognili«. Vsak nauk je vzpodbuden in pomemben del iskanja ob zaključku vsake prebrane zgodbe, saj tako naučimo in vzpodbudimo najmlajše k razmišljanju in interakciji vzpodbujanja ob iskanju osebnih motivacij, ki so lahko skozi pogovor ali branje zgodbe motivirajo in postanejo aktivne in vidne na področju, ki ga posameznik nezavedno nosi v sebi. Učenci tako prepoznajo svoje tihe ali nepoznane talente, ki s prebiranjem zgodb, pogovorom in motivacijo k vzpodbujanju prikritega talenta privrejo na površje. Prikrite sposobnosti so lahko tako veliko bolj vidne, jasne in izpostavljene na način, ki ga učitelj skozi interakcijo prebiranja zgodb poveže skozi čutenje in zaznavanje dogodkov, junakov v zgodbi, vključno s podoživljanjem in izražanjem motiviranosti pri nadaljnjem delu učnega procesa kot zaznavanje razvijanja osebnih sposobnosti, ki jih vzpodbudimo z prepoznavanjem nauka v zgodbi.
Zaključek
Te motivacijske sposobnosti so lahko zelo različne. Nekateri otroci hitro zaznajo pomen in ton odnosa v interakciji, nasilje, strah, srečo, radost, žalost, bolezen, pogostnost pojavljanja nekaterih dejavnikov (dež, barve, ljudje, živali, vonj …). Pomembno je, da smo dosledno pozorni in spremljamo njihovo zaznavanje, saj nam s tem sporočajo njihovo počutje razumevanje in senzibilnost na okoljske dejavnike, ki se med posamezniki zelo razlikujejo.
Literatura
Desa Muck (2001). Anica in grozovitež. Ljubljana. Mladinska knjiga.
Helena Novak (1990). Zgradba in potek projektnega učnega dela. Projektno učno delo, drugačna pot do znanja. Ljubljana. DZS.
Nada Anič (2009). Ocena študentov z učnimi težavami. Društvo za vedenjsko in kognitivno terapijo Slovenije. Ljubljana.